Radio Študent, 8. april 2015 ― Voznik grškega ambasadorja v Sovjetski zvezi, Georgij Costakis, v prostem času ljubiteljski zbiratelj srebrnine in slik nizozemskih slikarjev, je po naključju nekega dne leta 1946 v nekem moskovskem ateljeju naletel na sliko konstruktivistične slikarke Olge Rozanove. Prvo srečanje z avantgardistično umetnostjo je Costakisa pretreslo do te mere, da je prodal vso svojo zbirko in več desetletij svojega življenja posvetil iskanju in zbiranju ruske avantgarde. Ta je bila v povojnih letih – torej globoko v stalinizmu – popolnoma pozabljena. Redko kdo je o tem obdobju kaj vedel ali hotel vedeti, protagonisti tega umetniškega gibanja pa so se svojih avantgardističnih del večinoma sramovali. Kliment Redko na primer, učenec Kandinskega in avtor Manifesta elektroorganizma, je svoje slike iz dvajsetih let in svojo avantgardistično preteklost skrival celo pred svojo ženo. Costakis je tako po podstrešnih omarah in kleteh ponovno odkrival poskrita dela vseh mogočih ruskih avantgardnih avtorjev in skupin, od suprematizma, futurizma, konstruktivizma, kubizma, produktivizma in neoprimitivizma do bolj obskurnih, kot so rajonizem, kozmizem, luminizem in elektroorganizem. Slike, ki jim nihče, še najmanj pa njihovi avtorji, ni pripisoval več nobene vrednosti, je kupoval za smešno nizke cene in tako v nekaj desetletjih zbral verjetno najpomembnejšo in najobsežnejšo zbirko slikarstva ruske avantgarde, ki je, ko je bila v sedemdesetih prvič razstavljena izven Sovjetske zveze, to malo znano obdobje pokazala v novi luči. Večji del nekje med tisoč in dva tisoč deli obsegajoče zbirke, ki jo je uspel nabrati, je danes v solunskem muzeju, del zbirke pa je, skupaj z razstavo fotografij Aleksandra Rodčenka, od začetka marca do konca junija razstavljen v galeriji Villa Manin, le dve uri vožnje zahodno od Ljubljane. Villa Manin je sicer precej nenavaden kraj za avantgardistične razstave, niti ni vila, pač pa prej podeželski dvorec iz sedemnajstega stoletja. Dvorci, ovešeni z avantgardis

Radio Študent, 8. april 2015 ― Voznik grškega ambasadorja v Sovjetski zvezi, Georgij Costakis, v prostem času ljubiteljski zbiratelj srebrnine in slik nizozemskih slikarjev, je po naključju nekega dne leta 1946 v nekem moskovskem ateljeju naletel na sliko konstruktivistične slikarke Olge Rozanove. Prvo srečanje z avantgardistično umetnostjo je Costakisa pretreslo do te mere, da je prodal vso svojo zbirko in več desetletij svojega življenja posvetil iskanju in zbiranju ruske avantgarde. Ta je bila v povojnih letih – torej globoko v stalinizmu – popolnoma pozabljena. Redko kdo je o tem obdobju kaj vedel ali hotel vedeti, protagonisti tega umetniškega gibanja pa so se svojih avantgardističnih del večinoma sramovali. Kliment Redko na primer, učenec Kandinskega in avtor Manifesta elektroorganizma, je svoje slike iz dvajsetih let in svojo avantgardistično preteklost skrival celo pred svojo ženo. Costakis je tako po podstrešnih omarah in kleteh ponovno odkrival poskrita dela vseh mogočih ruskih avantgardnih avtorjev in skupin, od suprematizma, futurizma, konstruktivizma, kubizma, produktivizma in neoprimitivizma do bolj obskurnih, kot so rajonizem, kozmizem, luminizem in elektroorganizem. Slike, ki jim nihče, še najmanj pa njihovi avtorji, ni pripisoval več nobene vrednosti, je kupoval za smešno nizke cene in tako v nekaj desetletjih zbral verjetno najpomembnejšo in najobsežnejšo zbirko slikarstva ruske avantgarde, ki je, ko je bila v sedemdesetih prvič razstavljena izven Sovjetske zveze, to malo znano obdobje pokazala v novi luči. Večji del nekje med tisoč in dva tisoč deli obsegajoče zbirke, ki jo je uspel nabrati, je danes v solunskem muzeju, del zbirke pa je, skupaj z razstavo fotografij Aleksandra Rodčenka, od začetka marca do konca junija razstavljen v galeriji Villa Manin, le dve uri vožnje zahodno od Ljubljane. Villa Manin je sicer precej nenavaden kraj za avantgardistične razstave, niti ni vila, pač pa prej podeželski dvorec iz sedemnajstega stoletja. Dvorci, ovešeni z avantgardis